Ko mesto postane država

Širši Šanghaj ima več kot 20 milijonov prebivalcev; Mexico City in Mumbai sta doma še približno 20 milijonov. Ta mesta so postala večja od celih narodov na svetu in še naprej rastejo z osupljivo hitro hitrostjo. Vzpon teh mest, ki delujejo kot ključna gospodarska središča sveta in so vpletena v resne nacionalne in mednarodne politične razprave, sili spremembo ali vsaj vprašanje v njihovem odnosu z državami, v katerih so.

Večina velikih mest na svetu danes ekonomsko deluje ločeno od svoje nacionalne države; glavni tokovi mednarodnih naložb zdaj potekajo med velikimi mesti in ne med velikimi državami: London v New York, New York v Tokio, Tokio v Singapur.

 Koren te moči je seveda širitev infrastrukture. Velikost je v geografiji pomembna in velika mesta po vsem svetu so to prepoznala. Kampirajo za povečanje deležev državnega proračuna za izgradnjo in razvoj trdne prometne in stanovanjske strukture, ki bo poskrbela za rastoče mestno prebivalstvo.

V tem današnje mestne krajine spominjajo na evropsko tradicijo mestnih držav, kot so Rim, Atene, Šparta in Babilon, ki so bile središča moči, kulture in trgovine.

Takrat je vzpon mest izsilil vzpon kmetijstva in inovacij. Mestna središča so postala korenina blaginje in srečnega bivanja, saj je vanje privabljalo vse več ljudi. V 18. stoletju je v mestih živelo 3 % svetovnega prebivalstva. V 19. stoletju se je to povečalo na 14 %. Do leta 2007 je ta številka narasla na 50 % in naj bi do leta 80 postala 2050 %. Ta porast prebivalstva je seveda pomenil, da se morajo mesta povečati in bolje delovati.

Preoblikovanje odnosa med mesti in njihovo državo

Danes predstavlja 25 največjih mest na svetu več kot polovico svetovnega bogastva. Pet največjih mest v Indiji in na Kitajskem zdaj predstavlja 50 % bogastva teh držav. Pričakuje se, da bo Nagoya-Osaka-Kyoto-Kobe na Japonskem do leta 60 imela 2015 milijonov prebivalcev in bo dejansko glavna sila Japonske, medtem ko se podoben učinek v še večjem obsegu pojavlja v hitro rastočih mestnih območjih, kot je tisto med Mumbajem in Delhi.

V zazunanje zadeve članek »The Next Big Thing: Neomievalizem«, Parag Khanna, direktor pobude za globalno upravljanje pri New America Foundation, trdi, da se mora to čustvo vrniti. »Danes samo 40 mestnih regij predstavlja dve tretjini svetovnega gospodarstva in 90 odstotkov njegovih inovacij,« ugotavlja in dodaja, da je »mogočna hanzeatska konstelacija dobro oboroženih trgovskih središč v Severnem in Baltskem morju v poznem srednjem veku, se bodo ponovno rodili, ko bodo mesta, kot sta Hamburg in Dubaj, oblikovala komercialne zveze in upravljala »proste cone« po vsej Afriki, kot jih gradi Dubai Ports World. Dodajte državne premoženjske sklade in zasebne vojaške pogodbenike in dobili boste agilne geopolitične enote neosrednjeveškega sveta.«

V tem pogledu so mesta ostala najprimernejša vladna struktura na svetu in najbolj dobro naseljena: glavno mesto Sirije Damask je bilo neprekinjeno okupirano od leta 6300 pr. Zaradi te doslednosti, rasti ter nedavne destabilizacije in zmanjšane učinkovitosti zveznih vlad po svetovnem gospodarskem zlomu se je poudarek na mestih še povečal. Kako zaščititi njihovo rastoče prebivalstvo ter vso ekonomijo in politiko, ki jo to zahteva, postane resen problem, ki ga je treba rešiti.

Argument velja, da če so nacionalne politike niz praks, ki se izvajajo za izboljšanje Celoten narod in ne njegov poseben vidik – postane ovira za rastoča urbana središča, kot sta Toronto in Mumbaj, ali ne bi potem istim mestom dovolili svojo neodvisnost?

Richard Stren, zaslužni profesor na Oddelku za politične vede in Šoli za javno politiko in upravljanje Univerze v Torontu, pojasnjuje, da so »mesta [so] vidnejša, ker so sorazmerno z državo kot celoto mesta veliko bolj produktivna. Na osebo proizvedejo veliko več, kot je produktivnost nacije v državi. Tako lahko trdijo, da so gospodarski motorji države.«

V 1993 Zunanje zadeve V članku z naslovom »Vzpon države regije« je bilo tudi predlagano, da je »nacionalna država postala disfunkcionalna enota za razumevanje in upravljanje tokov gospodarske dejavnosti, ki prevladujejo v današnjem svetu brez meja. Oblikovalcem politik, politikom in upravljavcem podjetij bi koristilo, če bi si ogledali »regijske države« – naravne gospodarske cone sveta – ne glede na to, ali spadajo znotraj ali čez tradicionalne politične meje.«

Ali bi potem lahko trdili, da se v Londonu in Šanghaju preprosto preveč dogaja, da bi ena nacionalna vlada lahko obravnavala s polno pozornostjo, ki jo potrebujejo? Neodvisno bi se »mesta-države« lahko osredotočile na skupne interese svojega dela prebivalstva in ne na širše regije, v katerih se nahajajo.

O Zunanje zadeve Članek se zaključi z idejo, da »so države regije s svojim učinkovitim obsegom potrošnje, infrastrukturo in strokovnimi storitvami idealen vstop v svetovno gospodarstvo. Če jim bo dovoljeno slediti lastnim gospodarskim interesom brez ljubosumnega vmešavanja vlade, se bo blaginja teh območij sčasoma razlila.«

Vendar pa profesor Stren poudarja, da je koncept mestne države "zanimiv za razmišljanje, vendar ni takojšnja realnost", predvsem zato, ker ostajajo ustavno omejeni. Poudarja, kako člen 92 (8) kanadske ustave pravi, da so mesta pod popolnim nadzorom province.

»Obstaja argument, ki pravi, da bi moral Toronto postati provinca, ker od province ali celo zvezne vlade ne dobi dovolj sredstev, ki jih potrebuje za dobro delovanje. Pravzaprav vrne veliko več, kot dobi,« pojasnjuje profesor Stren. 

Obstajajo dokazi, da so mesta sposobna narediti stvari, ki jih nacionalne vlade ne bodo ali ne morejo narediti na lokalni ravni. Dva taka primera sta uvedba območij zastojev v Londonu in davki na maščobe v New Yorku. C40 Cities Climate Leadership Group je mreža svetovnih velemest, ki ukrepajo za zmanjšanje učinkov globalnega segrevanja. Tudi v prizadevanjih za podnebne spremembe mesta prevzemajo osrednjo vlogo kot nacionalne vlade.

Omejitve mest

Vendar mesta ostajajo »omejena v načinih, kako smo organizirali naše ustave in zakone v večini sistemov na svetu,« pravi profesor Stren. Navaja primer zakona o mestu Toronto iz leta 2006, ki je Torontu podelil določene pristojnosti, ki jih ni imel, na primer možnost zaračunavanja novih davkov, da bi pridobil prihodke iz novih virov. Vendar ga je deželna oblast zavrnila.

»Morali bi imeti drugačen sistem vladanja ter drugačno ravnovesje zakonov in odgovornosti [za obstoj mestnih držav],« pravi profesor Stren. Dodaja, da se »lahko zgodi. Mesta postajajo vse večja in večja,« a »ko se bo to zgodilo, bo svet drugačen. Mogoče bodo mesta prevzela države. Mogoče je bolj logično.”

Pomembno je vedeti, da so neodvisna mesta danes del globalnega sistema. Vatikan in Monako sta suvereni mesti. Hamburg in Berlin sta mesti, ki sta tudi državi. Singapur je morda najboljši primer sodobne regionalne države, saj je singapurski vladi v petinštiridesetih letih uspelo uspešno urbanizirati veliko mesto, tako da se je vneto zanimala za prave politične okvire za to. Danes predstavlja model mestne države, ki je ustvaril najvišji življenjski standard v Aziji za njeno raznoliko kulturno populacijo. 65 % celotnega prebivalstva ima dostop do interneta in ima 20. največje gospodarstvo na svetu s 6. najvišjim BDP na prebivalca. Dosegel je velik inovativni uspeh v zelenih pobudah, kot so eko parki in vertikalne urbane kmetije, redno beleži proračunske presežke in ima 4. najvišjo povprečno življenjsko dobo na svetu.  

Singapur, ki ni omejen z državnimi in zveznimi vezmi in se lahko odzove na takojšnje potrebe svojih državljanov, ustvarja možnost, da se mesta, kot so New York, Chicago, London, Barcelona ali Toronto, premikajo v isto smer. Bi lahko mesta 21. stoletja postala neodvisna? Ali pa je Singapur prijetna izjema, izvlečena iz velikih etničnih napetosti in omogočena le zaradi svoje otoške lege?

»Vse bolj se zavedamo, kako pomembni in pomembni so v našem kulturnem življenju, družbenem življenju in gospodarskem življenju. Moramo jim posvetiti več pozornosti, vendar menim, da jim nobena višja vladna raven ne bi dovolila,« pravi profesor Stren.

Morda zato, ker je metropola, kot sta Toronto ali Šanghaj, osrednja točka za gospodarsko dinamično nacionalno središče. Zato služi kot obsežno koristna, funkcionalna in smiselna enota nacionalne sfere. Brez te osrednje metropole lahko ostanek province in celo sam narod postane ostanek.