Znanost za lakoto
Znanost za lakoto
Znanost za lakoto, željo in prekomerno težo
Zdi se, da je svet na paradoksalnem razpotju glede vprašanja lakote. Po eni strani se skoraj 800 milijonov ljudi ali ogromnih 10 % svetovnega prebivalstva sooča s hudo lakoto in podhranjenostjo. Lačni so, vendar imajo malo ali nič hrane za jesti. Po drugi strani pa je skoraj 2.1 milijarde ljudi debelih ali pretežkih. To pomeni, da imajo preveč hrane, ko so lačni. Oba konca palice trpita zaradi neustavljivega dražljaja lakote v nasprotnih dimenzijah. Človek uspeva zaradi prekomernega hranjenja kot posledica presežka. Druga skupina se valja v bolečem pomanjkanju.
Takrat bi se zdelo, da bi bil svetovni problem lakote rešen, morda dvomljivo, če bi lahko vsi premagali lakoto po hrani. Morda bodo v prihodnosti izumili čudežno tableto ali čarobno formulo, ki bi se lahko enkrat za vselej spopadla z izzivom lakote. Zadal bo dvojni smrtni udarec donosni industriji hujšanja.
Potem pa se pojavi vprašanje: Ali je to realna želja ali je to raj za norce? Preden prispemo na to utopično destinacijo, bo zelo poučno in koristno, da najprej globlje razumemo znanost in psihologijo lakote.
Slovar definira lakoto kot nujno potrebo po hrani ali boleč občutek in stanje šibkosti, ki ga povzroča potreba po hrani. Neustavljivo hrepenenje po hrani je eden od skupnih imenovalcev celotnega človeštva in tudi živalskega kraljestva.
Bogati ali revni, kralji ali služabniki, močni ali šibki, žalostni ali veseli, veliki ali majhni, vsi postanemo lačni, če hočemo ali ne. Lakota je privzet položaj v mehanizmu človeškega telesa in je tako normalna, da se komaj kdaj vprašamo, zakaj smo lačni. Ljudje se skoraj ne sprašujejo o vzroku in psihologiji lakote.
Znanost išče odgovore
K sreči je znanost vse bližje popolnejšemu razumevanju mehanizmov za lakoto.
Instinktivna lakota po hrani, ki je gorivo za naše telo za osnovno preživetje, je znana kot homeostatska lakota in jo poganjajo sočasni signali. Ko je naša raven energije nizka, sprožijo se telesni hormoni in raven grelina, določen hormon lakote začne naraščati. To pa ustvari fiziološki občutek, ki spodbudi mrzlično iskanje hrane. Samodejno začne padati takoj, ko se začne jesti, in v možgane se pošlje drugačen niz signalov, ki odpravijo napade lakote.
Boj z lakoto je tako psihični kot fizični. Lakoto in hrepenenje poganjata telo in um. Vsi signali prihajajo iz naše notranjosti in niso pogojeni s prisotnostjo hrane ali drugih privlačnih zunanjih dražljajev. Naši možgani so torej nadzorni stolp v verigi lakote, ne naš trebuh ali brbončice. Hipotalamus je del možganskega tkiva, ki nas spodbuja k iskanju hrane. Hitro lahko interpretira signale, ki tečejo iz posebnih celic, ki obdajajo tanko črevo in želodec, ko je njihova vsebina nizka.
Drug pomemben signal lakote je raven glukoze v krvi. Insulin in glukagon sta hormona, ki nastajata v trebušni slinavki in pomagata vzdrževati raven glukoze v krvi. Močni signali ali alarmni losi so povezani s hipotalamusom v možganih, ko lakota prikrajša telo za življenjsko energijo.
Po jedi se raven glukoze v krvi dvigne, hipotalamus pa zazna signale in prikaže signale, ki označujejo sitost. Tudi ko naše telo pošilja te močne signale lakote, se lahko odloči, da jih ignorira. Tukaj poskušajo medicina, znanost in včasih neortodoksni zdravstveni programi prekiniti te signale in prekiniti komunikacijski tok med telesom in možgani, vse da bi prikrili signale lakote ali jih povečali, odvisno od primera.
Ta nadzorni dejavnik in sposobnost zamenjave hormonov lakote imata ključno vlogo pri boju proti debelosti, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija označila za svetovno zdravstveno epidemijo. Nedavno objavljena raziskava Lancet je pokazala, da ima več kot dve milijardi ljudi na svetu prekomerno telesno težo ali debelost.
Debelost po vsem svetu se je od leta 1980 več kot podvojila. Leta 2014 je bilo debelih več kot 41 milijonov otrok, presenetljivih 39 % celotne svetovne odrasle populacije pa je imelo prekomerno telesno težo. V nasprotju s splošnimi domnevami več ljudi po svetu bolj umira zaradi debelosti kot zaradi podhranjenosti in prenizke teže. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije je glavni vzrok debelosti preprosto čezmerna poraba kalorij in energijsko bogate hrane, ki jo povzroča življenjski slog in je nesorazmerno uravnotežena z zmanjšano telesno aktivnostjo in vadbo.
Dr. Christopher Murray, direktor IHME in soustanovitelj študije Globalno breme bolezni (GBD), je razkril, da je »debelost problem, ki prizadene ljudi vseh starosti in dohodkov, povsod. V zadnjih treh desetletjih nobena država ni dosegla uspeha pri zmanjševanju debelosti.« Pozval je k nujnim ukrepom za reševanje te krize javnega zdravja.
