Je milenijska generacija novi hipi?

Z vsemi političnimi in družbenimi nemiri v današnjem svetu je enostavno narediti primerjavo s preteklimi dnevi hipijev, časom, ko so bili protesti o svobodni ljubezni, proti vojni in boju proti moškemu. Vendar mnogi posamezniki primerjajo dneve hipijevskih protestov z demonstracijami v Fergusonu in drugimi trenutki socialne pravičnosti. Nekateri verjamejo, da je milenijska generacija nasilna in jezna. So 60. leta res za nami ali se vračamo k radikalni mladosti drugega vala?

"Še vedno je veliko kontrakulture," mi pojasnjuje Elizabeth Whaley. Whaley je odraščal v 60-ih in bil tam med Woodstockom in sežiganjem nedrčkov. Je prepričana ženska, vendar z zanimivimi razmišljanji o milenijcih in zakaj verjame, da je toliko političnih in družbenih nemirov.

"Nisem bil tam samo zaradi zabave, ampak ker sem verjel v protivojna sporočila," je dejal Whaley. Verjela je v njihovo sporočilo miru in ljubezni ter vedela, da so njihovi protesti in demonstracije pomembni. Whaleyin čas, ki ga je preživela med hipiji, je povzročil, da je opazila podobnosti med gibanjem hipijev in gibanjem današnje generacije.

Politični in družbeni nemiri so očitna podobnost. Whaley pojasnjuje, da je bila Occupy Wall-Street podobna hipijevskim posedanjem. Še vedno obstajajo mladi, ki se toliko let po hipijih borijo za svoje pravice.

Tu čuti, da se podobnosti nehajo. "Nova generacija protestnikov je [sic] veliko bolj jezna in nasilna." Komentira, da se na shodih in demonstracijah v 60. letih nihče ni želel kregati. "Milenijska generacija se zdi tako jezna, da gredo na protest, ker se želijo boriti z nekom."

Njena razlaga vse večje količine jeze in nasilja na protestih je nepotrpežljivost mladih. Whaley brani svoje komentarje z razlago, kaj je videla v preteklih letih. "Mnogi ljudje sedanje generacije so navajeni, da dobijo odgovore takoj, da dobijo, kar hočejo, čim hitreje ... vpleteni ljudje niso navajeni čakati na rezultate in to nepotrpežljivo vedenje vodi v jezo." Meni, da se zato številni protesti spremenijo v izgrede.

Niso vse razlike slabe. "Če sem iskren, je bil Woodstock zmešnjava," priznava Whaley. Whaleyjeva še naprej poudarja, da je kljub jeznim in nasilnim težnjam, ki jih opaža pri generaciji milenijcev, navdušena nad tem, kako dobro se organizirajo in ostajajo osredotočeni v primerjavi s hipiji njene generacije, ki jih zlahka zamoti. "V veliko protestih je bilo vpletenih preprosto preveč drog, da bi bili popolnoma uspešni."

Njena največja in morda najbolj zanimiva ideja je, da so protesti, ki so se zgodili v 60-ih, in protesti danes del enega velikega cikla. Ko se avtoritete, kot so vlade in starši, ne zavedajo težav mlajših generacij, upor in protikultura ne zaostajata.

»Moji starši niso imeli pojma o drogah in aidsu. Moja vlada ni imela pojma o revščini in uničenju po vsem svetu in zaradi tega so hipiji protestirali,« je izjavil Whaley. Nadaljuje, da se danes dogaja isto. "Veliko stvari je, ki jih starši milenijcev preprosto ne vedo, veliko je tudi odgovornih, ki ne vedo, in to mlademu človeku olajša željo po uporu in protestu."

Ali ima torej prav, ko pravi, da so milenijci nova generacija nepotrpežljivih protestnikov, ki jih jezi nerazumevanje? Westyn Summers, mladi milenijski aktivist, se vljudno ne bi strinjal. »Razumem, zakaj ljudje mislijo, da je moja generacija nepotrpežljiva, vendar zagotovo nismo nasilni,« pravi Summers.

Summers je odraščal v 90-ih in ima močan čut za družbeni aktivizem. Sodeloval je v programih, kot so Šolska skrbstvena enota Lighthouse, organizacija, ki gradi šole in skupnosti v Los Alcarrizosu v Dominikanski republiki.

Summers pojasnjuje, zakaj si ljudje njegovih let želijo sprememb in zakaj si jih želijo zdaj. "Ta nepotrpežljiv odnos je zagotovo posledica interneta." Meni, da je internet mnogim ljudem dal priložnost, da takoj izrazijo svoje mnenje ali se zberejo za neko zadevo. Če nekaj ne napreduje, postane vznemirljivo.

Nadalje pojasnjuje, da ko on in njegovi podobno misleči vrstniki dejansko vidijo in prinašajo spremembe v svetu, si želijo nadaljevati, ko pa protesti nimajo rezultatov, je to lahko zelo odvračajoče. »Ko dajemo za namen, želimo rezultate. Svoj čas in trud želimo posvetiti cilju in želimo, da je pomembno.« Zato meni, da imajo hipiji in starejše generacije težave z načinom, kako milenijci izvajajo proteste. "Ne razumejo, če ne bomo opazili nobene spremembe [hitro], bodo mnogi izgubili zanimanje." Summers pojasnjuje, da se nekateri njegovi vrstniki počutijo nemočne. Že najmanjša sprememba prinese upanje, ki lahko vodi v več protestov in več sprememb.

So torej milenijci le nepotrpežljivi novodobni hipiji, ki so nerazumljeni? Linda Brave, ki vzgaja tako hipija kot milenijca, daje nekaj vpogleda. Brave se je rodil v 1940. letih prejšnjega stoletja, v 60. letih je vzgojil hčerko, v 90. pa vnuka. Videla je vse, od hlač na zvonec do hitrega interneta, vendar nima podobnih pogledov na starejše.

"Ta nova generacija se mora boriti za tisto malo pravic, ki jih ima," pravi Brave.

Podobno kot Whaley tudi Brave verjame, da je milenijska generacija v resnici le bolj moderna in dinamična hipijevska generacija z nekaj več težavami, ki jih je treba rešiti. Videti svojo hčer kot uporniško hipijevko in svojega vnuka kot zaskrbljenega milenijca je Brave dalo veliko razmišljati.

»Vidim proteste milenijske generacije in ugotavljam, da so v resnici samo mladi ljudje, ki nadaljujejo tam, kjer so hipiji ostali,« pojasnjuje.

Pojasnjuje tudi, da tako kot hipiji, ko tisočletni generaciji enako mislečih, dobro izobraženih posameznikov ne bo všeč njihov trenutni položaj, bo prišlo do socialnih nemirov. »Bilo je slabo gospodarstvo takrat in slabo gospodarstvo zdaj, a ko milenijci protestirajo za spremembe, se z njimi ravna slabo,« pravi Brave. Trdi, da bitke hipijev za svobodo govora, enake pravice in dobro voljo do ljudi trajajo še danes. »Vse je še vedno tam. Edina razlika je v tem, da so milenijci veliko glasnejši, manj prestrašeni in bolj neposredni.«

Med hipiji in milenijci Brave meni, da so bile nekatere pravice izgubljene in da so današnji mlajši edini, ki jim je vseeno. Milenijci protestirajo, da bi dobili pravice, ki bi jih že morali imeti, a jih iz kakršnega koli razloga ne. "Ljudi ubijajo, ker niso belci in zdi se, da te stvari zanimajo samo mlade."

Brave pojasnjuje, da se mora zgoditi nekaj nasilnega, ko ljudje uporabijo vse svoje vire, da naredijo, kar je prav, a so potisnjeni nazaj in jih ignorirajo. »Morajo biti nasilni,« vzklikne. "Ta generacija ljudi se bori za svoje preživetje in v vojni moraš včasih uporabiti nasilje, da se postaviš zase."

Verjame, da niso vsi milenijci nasilni in nepotrpežljivi, a ko se to zgodi, razume zakaj.